V RESNICI JE PREPROSTO

Življenje je v resnici čisto preprosto, a kaj ko smo zaradi določenih potreb ga tako zelo, zelo zakomplicirali.

Ljudje smo duše, ki nabiramo izkušnje skozi različna življenja. Da resnično dojamemo, razumemo neko izkušnjo moramo izkusiti oba pola iste izkušnje. Kako bi naprimer vedeli kakšna je topla voda, če ne poznamo hladne vode. Kako bi poznali celoten spekter toplote, če ne bi poznali oba ekstrema. Zato v življenju prihajamo v situacije, ki nas to učijo. Ne z namenom, da bi nas prizadeli, ampak z namenom, da se v naslednjem trenutku lažje odločamo kaj želimo.

Iz teh dejstev lahko zaključujemo, da vse v življenju je tam za nas, da se nekaj naučimo, da nekaj izkusimo in na osnovi teh novih informacij, ki nam jih je izkušnja podala se ponovno odločimo kaj bomo delali naprej. In ta odločitev bo zopet prinesla novo izkušnjo, nov spekter neke situacije na osnovi katere se bomo naprej odločali in s tem usmerjali naše življenje.

Zaradi tega mehanizma si izberemo starše, ki so prve osebe, ki nam kažejo en ekstrem, en spekter neke izkušnje. Če nam ta ni všeč, moramo poiskati in postati nasprotje tega, kar nam kažejo starši.

Tako kot starši, tako so tudi vse ostale situacije, vsi ostali odnosi  namenjeni zgolj odkrivanju tega, kaj smo in kaj želimo. Celotno življenje je umerjeno k temu, da ugotovimo svojo resnico o sebi.

Malo poseben odnos je partnerski odnos. Sicer je ta namenjen, da iz nas izvleče najhujše bolečine, najhujše blokade z namenom, da jih uredimo, če se tako odločimo. Zakaj mislite, da je ljubezen v odnosu? Pomislite koliko časa bi bili prijatelji z nekom, ki bi z vami delal kot dela partner, če vmes ne bi bilo ljubezni?

Če je vse okrog nas namenjeno, da odkrijemo sebe, zakaj se potem toliko ukvarjamo z drugimi osebami? Saj so konec koncev samo poštarji, ki nam nosijo sporočila, kje lahko še kaj spremenimo, če želimo.

Zakaj toliko pozornosti dajemo partnerskemu odnosu in obnašanju našega partnerja, če pa vse kar dela je to, da vleče bolečine iz nas z namenom, da jih mi pozdravimo.

Zakaj se toliko kregamo na otroke, če pa samo delajo tisto, kar smo jim pokazali? Če so samo refleks nas, kajti tako kot vzgajamo otroke, tako vzgajamo sebe.

Ko se zavedamo, da je naše življenje in vse v njem zgolj zaradi našega razvoja potem postanemo svobodni, saj se nam ni potrebno ukvarjati s 100 osebami in situacijami, ampak zgolj s sabo oziroma našim notranjim programom.

Čas je da se začnemo prebujati, zavedati dejstev, delati korake za korakom in pomagati drugim, ki so pripravljeni sprejeti pomoč in delati na tem.

Vsi smo ranjeni in vsi potrebujemo pomoč. Čas je, da prekinemo s starimi programi, ki že pretirano bolijo in začnemo z novim, bolj sproščenim programom.