POZIV ZA STARŠE
Vsak teden srečam veliko ljudi in poslušam veliko zgodb. Kot svetovalec, kot prijatelj ali pa zgolj kot opazovalec dogajanja. Za nekatere zgodbe, dobim tudi priložnost vpogleda v globino in ali ozadje dogajanja.
Vse te zgodbe in dogajanja pa me vedno bolj žalostijo.
Kot otroci smo dobili neko predstavo o družini. Mama in oče naj bi zagotavljala neko varno okolje, kjer bi se otrok učil o življenju ter o odgovornosti. Neko okolje, kjer bi po težkem treningu učenja odgovornosti se odpočil, ponovno postavil na svoje noge in šel dalje, poizkusiti znova in znova in znova, dokler se ne nauči lekcije, ki jo je življenje pripravilo izključno za tega otroka. In ko bi se te lekcije naučil, bi skupaj proslavili “zmago” ter odšli naprej proti novim izkušnjam, ki bi otroku omogočale, da pri določenih letih svobodno in odgovorno odide od doma v svet.
Žal pa danes tega skoraj ni. Mogoče poznam nekaj družin, ki so približek zgoraj opisanega.
Dragi starši, bodoči starši, pravzaprav dragi soljudje. Začnimo sprejemati dejstva, da življenje ne deluje kar tako, ampak ima svoje pravila in svoje zakonitosti, ki govorijo o tem, da naša dejanja, razmišljanja in občutenja vplivajo na delovanje naših otrok in generacij, ki prihajajo. To, da se travme staršev v določeni meri prenesejo na otroke, ni več mistična pravljica, ampak je že dolgoletna dokazana praksa. To, da se otrok uči s posnemanjem staršev, je dejstvo, ki ga večina zanemarja. Pozabite na razmišljanje, da lahko otroku kaj skrijete. Ne morete, posebno mame ne morete. Otroci nas prebirajo kot odprte knjige. Otroci še zaznavajo tisto, kar je večina ljudi nekako potlačila, pokrila, ali pozabila. Prenahajmo skrivati svoja čustva, bolečine ter svoje resnice, ker jih v resnici ne skrivamo pred nobenim, ampak samo pred seboj. Istočasno jih nalagamo v sebe in shranjujemo, da jih bomo prenesli na svoje potomce.
Začnimo se poučevati o življenju, o delovanju našega uma, o vplivanju družinskih zgodb na naša življenja ter o ciklih duše. Začnimo uporabljati vse to. Storimo to namesto, da samo beremo objave na fb, jih všečkamo in komentiramo, se o tem pogovarjamo s 100 kolegi in kolegicami, kako bi moralo biti, kaj bi se moralo delati itd. Pustimo te potratnike časa in energije in vse to raje uporabimo za razvoj samega sebe,
Le tako bomo lahko razumeli sebe in posledično svoje bližnje. Le takrat bomo lahko pomagali sočloveku in potomcem, ki so že ali pa, ki še prihajajo na ta svet.
Zapomnite si, da družina je kot slap vode. Taka voda, kot prihaja iz vrha, taka voda teče po celem slapu. Poskrbite, da boste boljši vrh z boljšo vodo.
