ODNOSI – STARŠI IN OTROCI 2
Včeraj sem pisal o odnosu iz strani starša do otroka. Danes pa poglejmo na drugo stran. Odnos otrok – starš.
Ne glede na to koliko smo stari, smo vedno nekomu otrok. Tako kot se mora zavedati starš, da ima otrok svojo zgodbo, prav tako se mora zavedati otrok, da ima starš svojo zgodbo.
Občasno me sprašujejo, kako naj svojim staršem dopovedo, da obstaja tudi drugačen način razmišljanja in pa življenja. Kaj lahko naredijo, ko starši živijo večinoma časa v negativizmu, skrivajo in tlačijo svoje travme, se zatekajo po kratkoročno rešitev v raznorazne farmakološke izdelke ali pa celo v alkohol.
Ne glede na to kaj mi kot otroci vemo in kako bi jim radi pomagali, jim žal ne moremo, če starši tega ne dovolijo. Kot sem prej dejal, tako ko mi, tudi oni imajo svojo pot, svoje življenje in pa seveda svobodno voljo.
Mi kot otroci jim lahko podamo mnenje ter jih sprejmemo take, kot so.
“Ja, Leon, ampak taki, kot so, uničujejo sebe in okolico.”
Res je, vendar je to njihova pravica, ker imajo svobodno voljo. Ravno tako kot jo mi imamo. In zaradi te svobodne volje se lahko odločimo, ali bomo dopustili, da to vpliva na nas ali ne.
“Ja, ampak oni so moji starši.”
To je samo fizični naziv. Ne glede na naziv, če nas nekdo zavira, ga moramo odstraniti ali dati na distanco. Seveda, pa je to vse naša/vaša lastna odločitev.
Torej vse, kar nam preostane, ko naši starši ne želijo narediti sprememb, je to, da jih sprejmemo, take kot so, jim dovolimo, da živijo svojo verzijo življenja, mi pa poskrbimo, da ne delamo tistega, kar nas moti pri njih. Ter seveda najpomembnejše, to, da jih moramo imeti radi, ne glede na to ali imamo z njimi dober odnos ali ne.
