ODNOSI DO LJUDI
Pred nekaj dnevi sem na eni od delavnic dobil vprašanje povezano s odnosi znotraj družine. Vprašanje je bilo v stilu, kako naj prepričam moje otroke, da je za njih nekaj dobro.
Tisti, ki se več družite osebno z menoj, veste, da imam malo poseben oziroma bom rekel, nestandardni pogled na družino.
Naučeni smo, da starši ali otroci so nekaj več kot drugi ljudje. Da družina je tista glavna prioriteta, tista glavna stvar, glavni odnos za katerega moramo skrbeti. Če je to res, potem večini gre zelo slabo.
Moje mnenje in način, katerega uporabljam pri svetovanju parom je ta, da naši otroci, partnerji ali starši nimajo nič bolj pomembne ali drugačne vloge v naših življenjih kot naši prijatelji.
Vsak od nas, ne glede na fizično vlogo oziroma naziv ima svoje življenje, svojo pot in svojo zgodbo na osnovi, katere deluje. Torej, s tem ko želimo nekoga v nekaj prepričati, ker mislimo, da bi bilo tako najbolje za to osebo (čeprav tega v resnici ne vemo), posegamo v njegovo lastno pot, njegovo svobodo in istočasno sporočamo, da osebe ne sprejmemo, take kot je.
Svoje mnenje lahko izrazimo, vendar se tu naše vtikanje v sočloveka konča, dokler nas ta ne prosi za pomoč.
Velikokrat vidim, kako starši iz naslova ljubezni in izgovora, da bodo otroku nekaj “prihranili”, pravzaprav odvzamejo lekcijo, ki bi jih naučila. Zavedati se moramo, da lahko smo še ne vem kako dobri učitelji, starši, mentorji ali vzorniki, nikoli ne bomo nekoga tako dobro naučili kot lahko nauči življenje samo.
Kaj potem pravzaprav lahko naredimo?
– Dokler nas nekdo ne prosi za pomoč, lahko izrazimo svoje mnenje in pri tem zaključimo naše “vtikanje” v zgodbo drugega. Če nas ta oseba kasneje prosi za pomoč, seveda pomagamo.
– Otrokom bi morali biti mentorji, staršem in partnerjem pa svetovalci. Torej podamo mnenje, vendar se ne razburjamo ali nismo užaljeni, če ta oseba potem naredi po svoje, saj ima pravico do lastne odločitve.
– Predvsem otrokom, bi morali biti vzgled. Najprej poskrbeti zase, šele potem za njih. Stari pregovor pravi : ” Najprej pometi pred svojim pragom.”, Torej delati na sebi in slediti svoji poti, ter tako biti primer vzora za lastne otroke.
– Zavedati se, da osebe stare cca. 30 let, so bolj razvite in bolj napredne kot starši. Torej je točka, kjer otroci presežejo zavedanje in dojemanje sveta svojih staršev.
– Imeti jih radi in jih sprejemati točno take kot so.
