ODNOS Z OTROCI – STARŠEVSTVO
Po partnerjih so na vrsti otroci. Tukaj je veliko dileme kako bi jih morali vzgajati, ampak če smo pravzaprav pošteni, noben ne ve kaj in kako bi bilo najboljše.
Tu si bom drznil izraziti mojo teorijo, ki je zasnovana na naravnih zakonih, izkušnjah, ki jih imam skozi svetovanje in pa na lastnih izkušnjah, ki sem jih pridobil v vlogi otroka.
Veliko poudarjam, da vsak ima svojo zgodbo, ki jo mora doživeti, saj le lastne izkušnje nas naučijo. Da, obstaja rek: “Nauči se iz tujih napak.” vendar, da to realiziramo moramo biti v dovolj visoki stopnji zavedanja, kjer pa trenutno je zelo malo ljudi.
Torej, če te stopnje ni, je edina stvar ta, da se učimo iz svojih napak in da prevzamemo odgovornost za življenje.
Velikokrat slišim ko starejše generacije obsojajo mlajše generacije, da ne delajo tega in onega, da so neodgovorni itd. Vendar malo od teh ljudi, ki obsojajo se zavedajo, da pravzaprav so oni tisti, ki so učili te mlajše generacije.
Sam sem mnenja, da bi starševstvo moralo biti bolj mentorstvo. Torej otroku bolj svetovat, kot pa mu pomagat.
V šali velikokrat rečem, da nekateri starši naredijo šolo vsaj 3x. Svojo in še od svojih otrok (če imajo 2 otroka).
Spomnim se, ko sem prišel k klientu domov, ko je mama kričala in bila čisto iz sebe, ker hčerka ni naredila oz ni delala plakata. Ob vprašanju, zakaj se tako jezi in zakaj kriči, so bile njene besede :” Če ne bo naredila plakata, ga jutri ne bo nesla v šolo in potem bo dobila enko, nato bo imela popravni in jo bom morala celo poletje prosit naj se uči, da popravi.”
Gospa je res želela dobro otroku, vendar jaz tu vidim dve napaki. Prvič je ne uči odgovornosti in drugič ji je vzela možnost, da bi se hči učila odgovornosti.
Po mojem mnenju bi bilo bolje, da bi hčerko spomnila na to, da ima za naredit plakat, vendar jo pustit, da se sama odloči ali ga bo naredila ali ne. Če ga ne bi naredila, bi imela posledice, za katere bi morala sama odgovarjati.
Na prvi pogled je res mogoče malo hudo slišati, vendar tako bi gospa omogočila, da ima otrok izkušnjo odgovornosti in kontrole nad svojim življenjem. Ta izkušnje bi ji v življenju večkrat prišla zelo prav.
S svojim dejanjem pa jo je učila, da bo vedno tam nekdo, ki jo bo na en ali drugi način rešil.
Iz zgornjih razlogov (so še drugi) sem mnenja, da bi mentorstvo bilo bolj primerno za vzgojo otrok, kot pa načini starševstva, ki so sedaj “popularni”.
Napotki za tako usmerjanje otrok:
– Naučiti in dovoliti otroku, da se izraža.
– Podati otoku naše mnenje in mu z vprašanji pomagati, da se lažje odločit.
– Prepustiti otroku odločitev in pa posledice, ki jih odločitev prinaša.
– Otroku biti v oporo z mnenjem in ne z odločitvami.
– Otroku dovoliti, da razišče življenje in najde svojo pot.
