KAJ PA TI POTREBUJEŠ? ODGOVOR 1
Pa začnimo z objavami na željene teme. Ker je bilo največkrat omenjen odnos, predvsem partnerski odnos bom začel s to temo.
Bodimo realni. Koliko odnosov je danes res pravih odnosov in koliko odnosov je tistih, ki jim sam pravim suženjski odnosi? Suženjski odnos, ker v osnovi, da odnos deluje more nekdo delati pod določenimi zahtevami drugega, brez ali z zelo malo možnosti izražanja in upoštevanja iz razloga, da je vodila oseba odnosa srečna.
Dejstvo je, da je partnerski odnos namenjen razvoju obeh posameznikov. Namreč partnerski odnos je zato, da en partner drugega partnerja zbode ravno tja, kjer se nahaja neka zatrta bolečina ali spomin iz preteklosti. Ne iz razloga, da bi partnerja prizadel, ampak iz razloga, da odkrijemo kje se še lahko izboljšamo. Potem je pa od tu naprej potrebno delo obeh (v najboljši verziji odnosa).
Za tak odnos pa je potrebno, da sta partnerja na dovolj visokem nivoju zavedanja. Če je samo eden potem bo odnos prej ali slej razpadel.
Ker pa danes se večina ljudi ne zaveda zakonov pod katerimi deluje življenje imamo odnose, ki jih imenujem suženjski odnosi. To so odnosi, kjer vodilni partner zahteva od svojega partnerja, da dela določene stvari na načine, ki si jih je vodilni partner zamisli iz razloga, da ga partner ne bo prizadel ali zadel v točko kjer se nahaja bolečina. Če pogledamo iz drugega kota mora eden delati tako in tako, da je nekdo srečen.
Zakaj pride do tega?
Najprej poglejmo kaj v bistvu je odnos. Odnos je srečanje dveh mentalnih programov. Programov, ki so v posamezniku nastali skozi življenje. Če sta dva programa kompatibilna potem je to dobro, če pa nista, potem pa nastane to, kar ima večina ljudi v odnosih. (nerazumevanje, nedojemanje)
Vsak mentalni program nastaja skozi izkušnje posameznika. Torej različne izkušnje prinesejo različne programe, ti programi prinesejo drugačne poglede ter dojemanja odnosa, ter različnih reakcije ali dejanj.
Kaj narediti ko sta programa različna?
Ena možnost je to, da skupaj preidete na kompatibilni program, kar je možno le z osebnim razvojem, ki zajema spoznavanje sebe, priznavanje svojih pozitivnih in manj pozitivnih lastnosti, sprejemanje sebe in pa jasno izražanje sebe. Druga možnost pa je spoštovanje osebne volje sočloveka in ga pustiti, da živi v svojem programu, medtem ko mi živimo v svojem programu. Kar lahko oziroma večinoma privede do razhoda.
Kaj pa ko sta dva šla vsak svojo pot in je vmes otrok?
Da bi razumeli to bi morali poznati celotno dogajanje v ozadju, za kar bi potrebovali kakšno celodnevno delavnico. Vendar otrok je vedno refleks okolja. Okolje pa ustvarjajo starši in/ali njihovi partnerji. Torej morajo vsi vključeni poskrbeti za to okolje, na ta način, da razvijajo sebe, kar se bo refleksiralo na otroka.
Velja nenapisano pravilo: ” Če smo mi dobro, bodo vsi okrog nas dobro.”
Kaj lahko naredimo za izboljšanje?
Napaka, ki jo partnerji delajo je ta, da postavijo sebe na nižja mesta priotitet. V vsakem odnosu moramo biti zase mi najpomebnejši, torej moramo zase poskrbeti najprej. Najprej se moramo mi počutiti dobro, če želimo nekomu pomagati. Torej zamenjajte vrstni red. Najprej ste vi, potem je partnerski odnos (ne partner, kajti partner bo tak kot bo sam želel) in temu sledi otrok, nato pa vse ostalo.
Zavedajte se, da vi niste dalinec sreče vašega partnerja, vašega otroka, vašega starša ali kogarkoli drugega. Vi nosite in uporabljate samo dalinec vaše sreče.
